Zajčki in pomladni sprehod
Podi ima že od nekdaj zelo rad zajčke. Letos pa je nad njimi kazal preveč navdušnja! Ko je ata spustil zajčka na tla, je Podi tako navdušeno tekal za njim, kot da bi sledil pasjo samico. Zajčka je sicer vabil k igri in ga butal z gobčkom. A ko ga je še začel cukal po dlaki, je ata vzel v naročje zajčka, jaz pa Podija…
In takole sta se opazovala…
Po srečanju z zajčki smo lep dan izkoristili še za sprehod med številnim spomladanskim cvetjem. In nisem se mogla upreti, da nebi takole okrasila Podija…
Podi je bil na sprehodu seveda zelo zadovoljen, saj je lahko prosto raziskoval gozdne poti in travnike, vmes smo se igrali skrivalnice, za zaključek pa smo še metali njegovo žogico in dan je bil popoln.
Med velikonočnimi prazniki
Podi je velikonočne praznike preživel malce aktivno, malce pa tudi manj aktivno.
V soboto je polovico dneva preživel v gorah, kjer je pol energije tekal po snegu in užival v toplini sončnih žarkov. Nad barvanjem pirhov v popoldanskih urah ni bil ravno navdušen, saj pri tem ni mogel aktivno sodelovati.
Sledila je nedelja, katere prvo polovico je preživel bolj ali manj ob počitku po sobotnem izletu, popoldne pa je spoznal nove zajčke v Javorniku, nad katerimi je bil seveda spet zelo navdušen (predvsem nad največjo mamo zajkljo, ki je bila skoraj večja od njega).
Praznike zaključuje ob zadnjih pirhih, lenobno in zaspano.
Zajklja in Podi
Podi je ponovno obiskal svoje zajčje prijatelje v Javorniku. Lukova stara starša sta mu tokrat obisk še polepšala, saj se je lahko sprehajal in igral z eno od zajkelj. Podi je bil presrečen in je zajkljo pazil na vsakem koraku, tudi ko je hotela malo na potep po velikem travniku za hišo.
Nekaj utrinkov srečnega Podija
Ker pa je zajklja kljub “psu čuvaju” vseeno odskakljala malo predaleč, smo jo vrnili nazaj v zajčnico. In Podi je spet ostal sam…


















